I.

V Walesu vidim plasti, površja, sedimente. Ko hodim ob morju v času oseke, vidim mulj, blato, luže morja, morske trave, jadrnice, nasedle kot v vročo čokolado. Vidim ptiče, ki grebejo po odkritem dnu. Zanje je to čas obilja. Oseka prekine poti, ustavi gibanje. Plimovanje je dihanje, plima je vdih, oseka izdih in za pomorce je naravnavanje na ta ritem živo kot njihovo lastno dihanje. Plimovanje meri čas in ga nikoli ne izmeri. Ko zavijem na obalo, nikoli ne vem, ali bom našla morje ali blato, ne razumem tempa dihanja. Zbujajo me galebi, prvič v njih uzrem nekaj zloveščega. Hodim ob dolgi obmorski cestici. Tu in tam me prehiti avto, tu in tam vidim ribiče, vedno grem tja in nazaj, kot šivanje in paranje, nikoli krožno, v moji poti je nekaj podobnega plimovanju. Tudi morje se vedno vrne na začetek. Gibanje. Kot vse besede na –nje. Življenje, plimovanje, žalovanje, igranje.

II.

V Walesu valižanska ledinska imena odplakne. Wash away. Kako lep in prikladen izraz za hiše, potoke, obale, posestva, majcene pike in vejice krajine. Njihova imena mojim ušesom zvenijo zeleno in gibko, tukajšnjim ljudem govorijo zgodbe. Z imeni in v imenih se spominjajo. Imena so sedimenti. Pred odplakovanjem spomina nekdanje dogodke in ljudi zavarujejo tako, da jih pritrdijo v jezik krajine. Imena porajajo asociacije na druge zgodbe, imena so plasti, kdor jih razume, jih lista kot knjigo. V jeziku je upanje, da ne bo vse pozabljeno. Ko slikovita priobalna ozemlja kupujejo investitorji, jih spremenijo v lahko izgovorljivi dobiček. Dobiček ni nostalgija peščice, ki se želi spominjati. Wash away. Odplakniti. Ta beseda se mi znova in znova vrti v mislih. Seveda, ob morju lahko imena le odplakne. Rada bi izgovarjala te nenavadne, zelene besede. Ne gre. Namesto tega rečem le wash away. 

III.

Wales ima razkopano telo. Kar naj bi bilo spodaj, raste kot hrib. Plasti, stisnjene v kamnine, so naložene kot kupi perila ali pa razsute kot tovor. Notranjščina, obrnjena navzven. Ekstrakcija, rečem. Včasih je treba uporabiti tujko, jo izvleči iz tujega jezika, tujke so navadno ostre, izrežejo, ne gladijo. Tujke so analitične, ne toži se jim za izgubljenimi imeni. Skrilavec se cedi iz notranjščine. Kaj je notri, ko je vse zunaj? Včasih smo se tu igrali, reče. Hodimo in pod nogami skrilavec nenavadno poklja, kot bi hodili po črepinjah. Gledamo krajino, ki ima razkopano telo. Vse tri molčimo. Morda skozi kupe sive kamnine vidita lastni otroški smeh. Morda se zdijo razsuti sedimenti žalostni le mojim očem.

IV.

V Walesu vidim plasti, površja, sedimente. Vidim pa tudi punco, ki je srečna in ob tem rahlo presenečena. Prva zaplava v hladno reko. Slediva ji, psi počakajo na obrežju. Ob reki je siv, kamnit most. Zelenje je temno, bujno. Rada bi našla besedo na križišču med skrivnostno, resno, podeželsko, lepo, polno, robide, zajci. Take besede ni. Pomislim, da bi jo rada imela bližje in hodila plavat z njo. Ko odhajam, mi podari svojo knjigo. Na naslovnici stopa v vodo. Listam jo, gledam besede, niti ene ne prepoznam. Plasti pod njimi plavajo.