This angel. She’s my favorite angel. I like them best when they’re statuary. They commemorate death but they suggest a world without dying. They are made of the heaviest things on earth, stone and iron, they weigh tons but they’re winged, they are engines and instruments of flight.

(Tony Kuschner: Angels in America)

Mislim, da obstajata (vsaj) dva tipa avtorjev na literarnih rezidencah: tisti, ki pridejo v tuje mesto zaključit delo in tisti, ki se na rezidenci šele soočijo z začetkom ustvarjalnega procesa. Po dobrem letu in pol od izdane knjige, po času mrka, sem brez dvoma sodil v drugo skupino. Zasaditi nekaj. Izkoristiti čas in prostor, ko bom samo jaz, knjige in Word na računalniku, da bi spet nekaj začutil.

Vsakršno govorjenje o pisateljski blokadi se zdi kliše, utrjevanje večne mitološke predstave o piscu, ki ne je, veliko govori, vsake toliko joče, pije in po vsej verjetnosti zgodaj umre. Ali pa star in moder, če mu je nekako uspelo obiti vse krize in se je znašel z birokratskimi formularji za te in one razpise za kulturna financiranja. Za kogarkoli, ki se še ni soočil s takšno zaporo, težko razložim skelenje, ki pride s tem.

Po izidu prvenca nekaj mesecev nisem želel pisati – vse skupaj zelo namensko. Vsega tega sem se lotil z miselnostjo, da če želiš pisati poezijo o življenju, moraš življenje vsake toliko tudi živeti. S tem ciljam na občutek popolne ugasnitve pesniškega hubrisa, ki ti, hočeš nočeš, narekuje, da želiš iz vsega, kar se godi okrog tebe in v tebi, ustvariti monument. Iz vsakega odnosa ohraniti idejo. Iz nje zgraditi spomenik, izklesati nekaj, kar bo ostalo. Seveda pri taki odločitvi ne pomisliš na to, da boš s tem zanemaril tehniko in ostal sam s celim kupom materiala. Lahko se o tem prepričujemo še ničkolikokrat – gledanje na ustvarjanje kot na veščino je za nekoga, ki je odraščal s prej omenjenimi miti, težavno. Zaljubiš se in o tem ne pišeš pesmi, hodiš na pogrebe in o tem ne pišeš pesmi. Puščaš, da se krogla vrti naprej. Ko k temu prisloniš še prizadetost in razočaranje nad stvarmi, ki si jih kot mlad, nekoč obetaven ustvarjalec spoznal, da gredo v literarnih in gledaliških krogih narobe, si (namensko) zabredel. Obdaš se z ljudmi, ki niso iz teh vod, ker ti je z njimi prijetneje, z ljudmi, ki nimajo pojma, kako se čuti bolečina, ko ne pišeš, in takrat dokončno zatreš nekaj, kar ti je nekoč dajalo brezkompromisen zagon, in kar, pa če si priznaš ali ne, v vsem tem življenju, ki bi ga rad okusil, najbolj pogrešaš.

Še najlažje bi svojo blokado – verjetno je prvič, da je sploh poimenujem tako – opisal kot zadrževanje vseh teh majhnih skrivnosti zase. Če si prej bralcu rade volje razkazal svojo spalnico in omaro s spodnjim perilom, tega zdaj ne moreš več, ker ti je neprijetno ali pa imaš občutek, da so bralci tako in tako že vse videli. Misli, da imajo vsi drugi pokazati kaj več, pustiš, da prihaja na plano. Že kar nekaj časa je preteklo od odločitve, da se moram vrniti nazaj. Da je teža vseh teh skrivnosti, ki bi jih moral povedati nekomu, prevelika. Na namizju računalnika imam verjetno vsaj deset, če ne še več začetkov – nič, k čemur bi se vrnil, nobene želje, da bi imel o čem kaj povedati. Vse tiste skrivnosti ostanejo brez oblike, brez črk in brez bralcev.

V zadnjih mesecih sem poskusil z vsem mogočim: pesniškimi delavnicami, pretipkavanjem pesmi drugih avtorjev, preprostimi vajami, celo z vstopom v pisanje preko kontemplativnih praks. Vračam se na začetek. Bil bi krut in nepravičen do sebe, če bi rekel, da je vse skupaj brez smisla ali da stvar ostaja na mestu – nasprotno. Je pa čas sprejemanja in soočenja s tem žalosten. Vsako sedanje za list papirja je še najbolj podobno seksu brez zaključka: vse, kar dobiš od tega, je občutek poskušanja, nervozna vznemirjenost in srhljiv priokus nedokončanosti.

Na rezidenco v Pragi sem prišel z resno željo in idejo pisanja o demonih. V tem času, ko ne pišem, sem se naučil, da moram biti do sebe precej nežen in z nekim zame precej novim veseljem sprejeti vsako besedo, vsak verz, ki se mi bolj ali manj posreči. S sabo sem spakiral pesniški prvenec Oceana Vuonga, Biblijo, na računalnik pa prenesel pdf-dokument Viripajeve nove drame. Kot da bi s sabo nosil toliko vprašanj o smrti. Veliko sem razmišljal o zlu, prikaznih, temnih silah. Potem pa sem začel po mestu opažati angele. Prvega sem našel na poti do vrtov Havlíček. Sledilo je z neko čudno evforijo obarvano fotografiranje angelov po vsem mestu. Angeli na praških mostovih, angeli na praških stavbah. Zaradi bližine največjega pokopališča na Češkem, ki naj bi bil na neki točki zadnje domovanje več ljudem, kot jih živi v vsej Sloveniji, sem skoraj vsak dan zahajal tja in opazoval angele, kako se sklanjajo nad grobovi. Vprašanje soočenja s smrtjo in zlom se je spremenilo v vprašanje premagovanja demonov.

Mislim, da ljudje zato postavljamo angele na pokopališča. Samo zato, da bi premagovali smrt, da bi premagovali življenje, gradimo spomenike. Klešemo nekaj, kar bo ostalo. Samo zato pišemo pesmi. In to je dovolj.

photos by Radek Dětinský