Blog

During each residency, guests will publish blog entries through which the interested public will be able to track their journey through the locations included in the project.

Katja Zakrajšek: Med bralskim ognjem in ognjeno ujmo

Dva prizora: 

Z ograjo zagrajena jama sredi mesta in v njej delno z zelenjem prerasle ruševine. Brazgotina.

Zoglenele kepe v vitrini, v katerih tu in tam ravno še razpoznaš znano obliko knjig. Fantomski udi.

*

To sta dve od slik iz Beograda, ki so mi ostale najbolj živo v spominu: nekdanja in sedanja narodna knjižnica: tista, ki je ni več, žrtev druge svetovne vojne; tista, ki bok ob boku s knjigami hrani odsotnost in izgubo svoje predhodnice. 

Med časom, ko sem bila v Beogradu, in časom, ko to pišem, se je razdivjala še ena vojna in v metežu podob uničenja se tem slikam v moji glavi pridružujejo še druge: narodna in univerzitetna knjižnica v Sarajevu, porušena med obleganjem leta 1992; evakuacija timbuktujskih rokopisov leta 2012; knjige mosulske univerze, sežgane okrog leta 2015; knjižnica, ki je za las preživela požar v brazilskem narodnem muzeju leta 2018; redke knjige in rokopisi, izgubljeni v požaru, ki je leta 2021 zajel univerzo v Cape Townu … slike in še več slik, od Aleksandrije do danes, ko so ukrajinske knjižnice postale bombna zatočišča. 

*

Knjižnice so nenavadne tvorbe v človeški zgodovini. Pisana beseda je v njej razmeroma nova tehnologija, njena vsesplošna razširjenost – ne le geografska, ampak predvsem v smislu deleža ljudi v družbi, ki v njej tako ali drugače sodelujejo – pa je sploh zelo nedaven pojav, ki ga še niti ne moremo šteti v stoletjih, kvečjemu v generacijah. Kot nekomu, ki poklicno polni knjižnične police z novimi prevodi, mi je ta misel težko doumljiva. Ne spomnim se časa, ko nisem brala in ko se nisem obdajala z okopi knjig. Moji spomini na otroštvo so nerazvezljivo prepleteni s kupi knjig iz lokalne knjižnice in tovorjenjem knjig na počitnice, kajti največje in nepredstavljivo tveganje na morju je bilo, da bi mi zmanjkalo čtiva. Še vedno skoraj ne znam od hiše brez knjige ali v zadnjih letih e-bralnika v torbi. Kaj pa, če ne bom imela česa brati? (Kaj pa, če ne bom imela česa dihati? V redu, pretiravam. Malo.)

Ta strah pri odhajanju od doma mi je šele nedavno omilil pametni telefon, a še vedno gre za branje; tudi internet je knjižnica. Od doma nenehno posegam po njenih »policah« s slovarji, korpusi in enciklopedijami, po pdf-jih knjig brskam za citati, po spletnih forumih lovim pravi izraz; na avtobusu, na postaji, v čakalnici preberem kak članek, kolumno, seveda tudi objave na družabnih medijih, sem pa na telefonu prebrala že tudi dosti poezije in jo celo prevajala, ko je med branjem udaril navdih. Internet je povsem svojska, prav borgesovska knjižnica, v kateri se zlahka izgubiš, ki pa tudi olajšuje preskoke med geografijami. Zaradi svoje nevezanosti na stvarno lokacijo je manj občutljiva od fizičnih knjižnic, zaradi svoje nesnovnosti, eksistencialne vezanosti na kompleksno tehnologijo in manipulabilnosti pa toliko bolj občutljiva od njih. Sijajno orodje skratka, ki pa ne more nadomestiti tiskanih knjig nič bolj, kot more knjižna tehnologija nadomestiti človeški um. Tako kot ona pa odpira spet nove možnosti, četudi brez občutka in vonja papirja, ki sta za mnoge tako tolažeča in še vedno neločljiv del »pravega« branja.

*

Knjige hranijo vsakovrstne zgodbe, vednost, inovacije, besedne umetnine, zapažanja, perspektive, miselne sisteme, tradicije in odklone in prevpraševanje in spodkopavanje tradicij. So pozunanjen spomin. Minljiv, a mnogo manj minljiv od posameznega človeka, in ponajveč mnogo manj omejen in manj samoomejujoč pri tem, komu se odpre. Knjiga praviloma kroži v mnogo izvodih in vsak od njih ima vedno čas. In knjižnice hranijo knjige. So pozunanjen družbeni spomin. Tu se kopiči in sobiva pomemben del miselnega dogajanja v neki družbi, ko ta preči čas, in njenih stikov z drugimi družbami. So vozlišča, kjer je mogoče prek vrzeli pozabe ali nepoznavanja najti stik z idejami in zgodbami, oddaljenimi v času in prostoru, naj bo ta geografski ali družben. 

Knjižnice seveda ne nastajajo same od sebe, tako da bi knjige same pritegnile k sebi še druge knjige, po nekakšni gravitacijski logiki, naj je ta podoba še tako privlačna. So družbene institucije, v katerih delujejo konkretni ljudje, in kot take niso le kraj vključevanja in kopičenja virov, temveč tudi njihove selekcije, izključevanja ali tudi preprostega pozabljanja, nepoznavanja, slepih peg. Tako so ne glede na svojo obsežnost nujno nepopolne. Njihovi knjižni fondi, s svojo sestavo in s spreminjajočim se razmerjem med aktivnim delom fonda in zaprašenimi kotički skladišč, govorijo o svojem družbenem času in njegovem samorazumevanju – pa tudi njegovem nerazumevanju. A v tem procesu se vedno tudi kaj izmuzne mimo in tako počaka na drug čas. Ker je knjižnica prevelika, da bi vse napisano v njej v celoti zaobjeli in pomnili eni človeški možgani, ni nikoli docela obvladana in popisana. Starejša kot je, več se v njej skriva arheoloških presenečenj. 

In ko zagori, gori vse v njej: znane in neznane zgodbe. (Znane komu? Neznane komu?) Tiste natiskane, tiste rokopisne, tiste pripisane ob rob strani ali v posvetilo, tiste implicirane s podčrtovanjem, prečrtovanjem, zapogibi strani, iztrganimi ali izpadlimi listi, stanjem hrbta in platnic.

*

Je v vojnem času čas govoriti o knjigah? Je v času pobijanja čas govoriti o uničenju knjižnic? Mislim, da je; vedno. 

Ljudje smo v temelju družbena bitja, družbena bitja pa smo skozi zgodbe, ki jih drug drugemu pripovedujemo o sebi in o drugih. Svojo preteklost, sedanjost in prihodnost razumemo in osmišljamo v obliki zgodb. Kot je zapisal Chinua Achebe: »Ljudje ustvarjajo zgodbe in te ustvarjajo ljudi; oziroma: zgodbe ustvarjajo ljudi in ti ustvarjajo zgodbe.« Lahko nadaljujemo: družbene skupnosti ustvarjajo knjižnice …

Vojno nasilje ima mnogo plasti. Ne konča ali zaznamuje le posameznih življenj, temveč zaseka globoko v družbeno tkivo, v institucije, kanale vsakovrstnih izmenjav, v materialno podstat družbenega. Ko bombe zadenejo knjižnico, tragedija ni papir, ki gori; tragedija je požar pozunanjenega družbenega spomina in projekcij prihodnosti (v množini). Vojna je zgodba, ki kanibalizira druge zgodbe. Zato vojni agresorji tako radi rušijo knjižnice, bodisi iz strateškega razmisleka bodisi iz instinktivnega razumevanja njihove pomembnosti. Tudi to je, zelo grob, način selekcije pisnih virov. In zato napadeni rešujejo knjige.

*

»Življenje teče dalje,« pravi Wiszława Szymborska. »To počne pri Kanah in pri Borodinu / in na Kosovem polju in v Guernici. / Na malem trgcu v Jerihu / je bencinska črpalka, / pod Belo goro so / sveže popleskane klopce.« Od februarja 2022 v Mosulu spet deluje univerzitetna knjižnica. Digitalizacija od starosti krhkih timbuktujskih rokopisov je v polnem teku in od marca 2022 so prosto dostopni prek spleta – kot digitalna knjižnica. Ukrajinska bombna zavetišča bodo spet knjižnice. Drugačne, kot bi bile brez vojne, z včasih nepopravljivimi vrzelmi v fondu, vendar knjižnice. »Kakšen nauk izvira iz tega – najbrž nobeden,« pristavlja pesnica. A »resničnost zahteva, / da povemo tudi to«.


IMPRESSUM

 

Sandorf - publishing house founded in 2008, engaged in Croatian literature and literature in translation, and in a wide range of books in humanities.

 

Center for Research and Promotion of Urban Culture (CIP) is a non-profit association that has existed for twenty years. Established in 1998, it operates in the areas of culture and art, urbanism, youth mobility and social dialogue.

 

Editor in chief: Ivan Sršen

Managing editor: Jana Smrekar

Editorial board: Matko Abramić, Thanos Gogos, Sena Zereyak
Graphic editor: Nikša Eršek

Website maintenance: Nabukodonozor d.o.o.

 

 




 

Address

Severinska 30, 10110 Zagreb, Hrvatska

Call Us

+ 385 (0)1 789 8457